Kineziologi v Sloveniji - absurd ali priložnost za razvoj

V zadnjih tednih sem veliko razmišljala o smiselnosti kineziologije v Sloveniji. Glede na to, da počasi zaključujem magistrski študij, sem se nemalokrat vprašala “Kaj pa sedaj? Kam naprej?” in mislim, da nisem edina. Diplomanti športne vzgoje se velikorat zaposlijo v šolah, trenerji pogosto nadaljujejo v svojem športu, fizioreapevti pa zaposlitev izščejo v zdravstvenih domovih. Kateremu delovnemu mestu ustrezamo kineziologi? Kam pašemo? Veliko sem v zadnjem času razmišljala o priložnostih, ki jih imamo v Sloveniji in kako se to razlikuje v drugih državah. Glede na izkušnje iz prakse v Avstraliji, kjer sem delala v kliničnem vadbenem centru, in magisterija na Finksem, ki ga bom kmalu zaključila, sem se odločila, da delim svoje razmišljanje.

Saj fizioterapija in kineziologija je ista stvar, kajne?

Najbolj zanimivo se mi zdi, da mnogi trdijo, da je kineziolog poklic prihodnosti, ob tem pa ne razumejo, kakšna je razlika med nami in fizioterapevti. Kineziolog je v Sloveniji razmeroma mlad poklic in še vrsto let se bomo morali boriti, da upravičimo svoje mesto. Naj že na začetku razjasnim, da moj namen ni promovirati, kdo je boljši, niti stremeti k temu, da bi fizioterapevtom v prihodnosti želeli odvzemati delovna mesta. Vsi smo strokovnjaki na svojem področju in nihče ni boljši ali slabši. Ravno nasprotno, zdi se mi, da bi lahko vrhunsko sodelovali skupaj.

Fizioterapevti so zdravstveni delavci, ki uporabljajo različne tehnike za zdravljenje (manualna terapija, masaža, vadba), medtem ko smo kineziologi strokovnjaki (le) na področju vadbe. Fizioterapevti lahko postavijo diagnozo, kineziologi pa lahko predpišemo program vadbe glede na predhodno potrjeno poškodbo ali bolezen. Po domače povedano – ko si boste zlomili nogo, boste šli na rehabilitacijo k fizioterapevtu. Ta vam bo omogočil, da boste z udom lahko dosegli polni obseg gibanja. Kasneje boste odšli do kineziologa, s katerim boste krepili mišice nog, da bo vaš ud postal bolj funkcionalen in boste lahko prenašali težja bremena.

Vsi stremimo k istemu cilju, da pomagamo ljudem, vendar pri tem uporabljamo različne metode. Kljub vsemu pa kineziologi (še) nismo zdravstveni sodelavci, zato je vsakršni obisk naših centrov popolnoma odvisen od posameznikov. Za mnoge je naš poklic še vedno neznanka in zdi se mi, da smo ravno mi tisti manjkajoči člen zdravstvenega sistema.

Zakaj se mi zdi pomembno, da se kineziologe vključi v zdravstveni sistem?

V današnjih časih raznovrstne bolezni predstavljajo veliko finančno breme, ki bi ga lahko znižali z ustreznim programom preventive. Mnoge kronično nenalezljive bolezni se lahko prepreči z odpravljanjem vedenjskih dejavnikov tveganja, vendar se vseeno premalo sredstev namenja preventivi.

Koliko vas začne razmišljati o zdravju šele, ko zbolite? Pred tem ste najbrž jemali zdravje kot nekaj samoumevnega. Kolikokrat smo v preteklosti raje ostali za računalnikom namesto, da bi se odpravili na sprehod? Danes pa bi dali vse za to, da bi lahko skočili na sosednji hrib, ki je slučajno v drugi občini. Ko nam je odvzeta svoboda po gibanju, se začnemo zavedati, kako močno jo resnično potrebujemo.

Vadba ne vpliva samo na uravnavanje telesne teže, ampak učinkuje tudi na druge organske sisteme. Na primer, izboljšuje spanec, ojača imunski sistem, izboljša kognitivne sposobnosti, zmanjša možnost srčno-žilnih obolenj, osteoporoze in še več. Menim, da preveč posameznikov še vedno uporablja vadbo le kot orodje za nadziranje telesne teže. Tu bi se lahko kineziologi učinkovito vključili v zdravstveni sistem in izobraževali posameznike, ki spadajo v ogroženo populacijo za razvoj kroničnih bolezni. Mislim, da bi se naše delo lahko razširilo tudi na obvladovanje samih bolezni in proces postrehabilitacije. Možnosti je ogromno, vendar naš sistem na žalost ni fleksibilen. S tem bi se najbrž sprijaznila, če ne bi na lastne oči videla, kako koristno lahko kineziologi delujejo znotraj sistema zdravstva.

Primer dobre prakse

Ena izmed držav, ki ima (po mojem mnenju) trenutni sistem vrhunsko razvit, je Avstralija. Nedavno nazaj sem se vrnila iz prakse, kjer sem 3 mesece delala v kliničnem vadbenem centru. Kako njihov zdravstveni sistem deluje v celoti in kako je grajen, ne morem komentirati, saj se na to ne spoznam. Niti ne morem reči, da je boljši ali slabši od našega, ker nisem strokovno podkovana, da bi lahko primerjala te stvari. Lahko podam le subjektivno mnenje glede na izkušnje, ki bi jih nedvomno lahko prenesli na slovenska tla.

V Avstraliji je licenciran kineziolog (accredited exercise physiologist) zdravstveni sodelavec opremljen z znanjem in veščinami za načrtovanje in izvedbo vadbe za ljudi z akutnimi ali kroničnimi zdravstvenimi stanji in za delo s poškodbami. Kineziologi v Avstraliji delujejo na sekundarni veji zdravstva kot ostali strokovnjaki (fizioterapevti, delovni terapevti itd.). Zdravnik lahko svojega pacienta glede na postavljeno diagnozo napoti do kineziologa. Ta obišče kineziološki center (clinical exercise centre), kjer je deležen individualne obravnave glede na njegovo zdravstveno stanje. Pacient tako s seboj prinese vse izvide, na podlagi česar se s kineziologom skupaj odločita o vadbenem programu. Včasih to pomeni, da stranka prihaja v kineziološki center redno vsak teden in vadi pod neposrednim nadzorom strokovnjaka, drugič (če stranka nima diagnoze rizične stopnje) to pomeni, da posameznik dobi individualiziran vadbeni program, ki ga izvaja doma. Kljub temu pa oseba prihaja na redne »preglede« vsake 4–6 tednov, da dobi povratne informacije glede na tehniko izvedbe, progresijo vaj ipd.

Pri tem ne gre le za starejše posameznike. Med svojim delom v kliniki sem imela primer mlade punce, ki je imela veliko različnih simptomov. Zdravniki ji po večih letih zdravljenja še vedno niso mogli podati končne diagnoze. Pacientka je trpela za kronično utrujenostjo, imela je težave z dihanjem in pogosto čutila mišično-skeletne bolečine. Kljub zdravstvenim težavam je bila 26-letnica redno zaposlena kot medicinska sestra in je živela večinoma samostojno. Osebni zdravnik jo je po določenem času napotil tudi do kineziologa z namenom, da bi z vadbo obvladovala simptome. Stranka je tako v kliniko prihajala vsak ponedeljek, kjer smo delali na ohranjanju mišične mase, prav tako smo gradili aerobno vzdržljivost. Program se je tedensko spreminjal, da je sledil zmogljivosti stranke – včasih je lahko kolesarila 25 minut, drugič pa ji je že 10 minut vadbe predstavljalo ogromen napor. Stranka je med obiski velikokrat povedala, da ji vadba koristi in včasih omili simptome, zato je izvajanje vsakodnevnih aktivnosti lažje. Pri tem torej ni šlo za to, da smo ji pozdravili njeno »bolezen«, ampak smo ji z redno vadbo zvišali kvaliteto življenja

Da ne bo pomote, zdravstvo v Avstraliji naj bi še vedno favoriziralo farmakološki pristop, kljub temu pa z zaposlovanjem kineziologov ponujajo več možnosti za obvladovanje bolezni z vedenjskimi spremembami.

Kako je v Sloveniji?

Kje se lahko v Sloveniji zaposlim kot kineziologinja? Dobro vprašanje. Najbrž bom kot večina mojih sošolcev kaj kmalu odprla S.P. s svojimi storitvami ali pa se bom (če bom imela srečo) lahko pridružila že uveljavljenemu timu. Glede na to, da nikoli nisem imela želje ustvarjati svojega podjetja, nad tem nisem ravno navdušena. Kljub vsemu pa me veseli, da se izbira na področju vadbe in zdravega življenjskega sloga povečuje. Vse več je novih podjetij, kjer se zaposlujejo mladi kineziologi, vendar so ta velikokrat spregledana v konkurenci velikih franšiznih fitnes centrov.

Vadba v fitnesu je super stvar, če veš, kako se je lotiti. Vedeti moraš, da je potrebno vadbo prilagoditi prav vsakemu posamezniku. Prav tako je potrebno vedeti, kako se naprave pravilno uporabljajo. Marsikdo je izgubljen v poplavi trenažerjev in pripomočkov in priznam, da moram tudi jaz včasih večkrat razmisliti, za kaj je kakšna stvar dobra. Torej, kako se počuti posameznik, ki pride prvič na vadbo? Najbrž malo »pogoogla« preden gre v fitnes in si poišče »5 vaj za raven trebuh, 5 vaj za suhe noge« in zraven doda še 15 minut intervalov na stezi, ker moraš menda nujno delat HIIT, če želiš biti fit.

Vsi, ki se ukvarjamo z vadbo, vemo, da ne gre tako. Na spletu kroži ogromno informacij in normalno je, da lahko te preobremenijo vsakega izmed nas. Ravno zaradi tega sem zagovornik, da je vsaj v začetnih fazah izredno pomembno, da poiščete pomoč strokovnjaka. Že od enega individualnega posveta s kineziologom lahko odnesete več, kot bi z googlanjem v enem mesecu. Poleg tega pa bodo informacije (upam) znanstveno podprte in individualizirane glede na vaše zmožnosti in želje. Naslednjič se torej vprašajte, ali boste raje plačali 40 € za mesečno fitnes karto, kjer ne boste dobili nikakršne povratne informacije, ali boste ta denar investirali v storitev (obisk strokovnjaka), od katere boste odnesli več znanja in se boste naslednjič znali vadbe lotiti z glavo. Še posebej, če pri tem ne gre za »tipično« preoblikovanje telesa, ampak za bolj kompleksne primere zdravstvenih stanj in poškodb.

Tu je idealna priložnost, kako bi kineziologe lahko vključili tudi v zdravstvo. »Pa saj so nekateri kineziologi že zaposleni v zdravstvenih domovih,« boste rekli. Vse to je res, vendar je njihovo delo projektno in najbrž ne bo podaljšano, saj je bil projekt z letom 2020 ukinjen. Poleg tega naj bi vsak izmed njih delal malo drugače, saj še ni uveljavljenega sistema. Nekateri vodijo vadbe za nosečnice, vadbe za ogrožene otroke, izobražujejo starše in učitelje ... In dokler ne bodo izdane smernice, kako naj kineziologi delujemo v takem okolju, bomo vsi "malo tavali".

Nedvomno se strinjam, da kineziologi v zdravstvenem sistemu brez strokovnega izpita in prakse nimamo kaj iskati. Zato bi bilo potrebno spremeniti sistem – prilagoditi predmetnik na fakulteti za šport, dodati obvezni strokovni izpit in obvezno prakso v zdravstvu. Seveda se nič ne zgodi iz danes na jutri in ravno na nas je, da dvignemo ozaveščenost ljudi. Mogoče pa le lahko kaj spremenimo. A ne bi bilo fino, da bi vas lahko zdravnik namesto do lekarne na začetku napotil do kineziologa?

Namesto zaključka

Kar želim povedati je, da si kineziologi zaslužimo več kot le opazko “ah, nakakšni osebni trenerji”. Smo strokovnjaki na področju vadbe, poleg tega pa se spoznamo na vrsto patoloških stanj (kronične bolezni, poškodbe ipd). Tako lahko z vadbo posameznikom pomagamo pri dvigu kvalitete življenja in se pri tem ne osredotočamo na izgubo telesne teže. Razumemo, da telesna teža ni primarni pokazatelj zdravja, ampak da na to vpliva vrsto drugih dejavnikov. Kar pa se tiče »poklica prihodnosti« - naš poklic bo postal poklic prihodnosti, ko se bodo ljudje začeli zavedati pomena in vloge vadbe pri uravnavanju in preprečevanju bolezni. Ko bodo posamezniki pričeli vlagati denar v svoje zdravje, namesto v izdelke za hujšanje.

Poiščite strokovno pomoč, a bodite kritični. To ne pomeni, da je nekdo dober trener zaradi diplome na DIFU ali licence pri FZS. Dober kineziolog je tisti, ki sledi novim trendom na področju vadbe, oblikuje programe na podlagi znanstvenih dokazov, ob enem pa še vedno uporablja »zdravo pamet«. In še tole za konec – če vam bo kdo želel prodati »raven trebuh« in hitro hujšanje po treniranju z njimi, recite ne hvala in tecite stran, kolikor hitro morete. To ni zdravje, to je marketing fitnes in dietne industrije. Ko pa boste naslednjič pri zdravniku, pa le vprašajte, kako bi vam lahko kineziolog pomagal pri vašem zdravstvenem stanju.

Tjaša Ocvirk

Diplomirana kineziologinja

Klinični vadbeni center v Avstraliji

Pri pisanju sem se opirala na naslednje članke:

"Opis poklica fizioterapevt", (2013). Pridobljeno iz https://www.physio.si/wp-content/uploads/2016/11/Opis-poklica-fizioterapevt.pdf

Zhou, S., Davison, K., Qin, F., Lin, K. F., Chow, B. C., & Zhao, J. X. (2019). The roles of exercise professionals in the health care system: A comparison between Australia and China.Journal of exercise science and fitness,17(3), 81–90. https://doi.org/10.1016/j.jesf.2019.04.001

"Accredited Exercise Physiologists (AEPs)", (ESSa). Pridobljeno iz https://www.essa.org.au/Public/Consumer_Information/What_is_an_Accredited_Exercise_Physiologist_.aspx